Ta blog bo malce drugačen. Ne bo toliko šamanistično obarvan, kot ponavadi, a kljub temu menim, da se zelo dobro ujema z bolj psihoterapevtskimi pogledi na življenje, odgovornost in naloge do življenja. Uživajte v branju in vesel bom vašega mnenja!
Ko sem prebiral literaturo in raziskoval pomene besede “naloga” in njenih sopomenk v slovenskem jeziku, sem ves čas naletel na razlago “kar mora kdo storiti, opravljati”. Predvsem beseda “mora” je tukaj tista, ki nekako izstopa iz celotne razlage. Res je sicer, da se v današnjih časih ta beseda velikokrat, zavedno ali pa nezavedno, uporablja kot prikrita pogajalska tehnika, s katero drugo osebo prepričamo, da nekaj stori, tudi če ni v skladu z njenimi vrednotami, gre preko sebe tako rekoč. Seveda vemo, da v življenju pridejo trenutki, ko nekaj moramo storiti, pa če si to želimo ali ne, nam je všeč ali ne, se s tem strinjamo ali ne. Največkrat so to bolj naše obveznosti do naših bližnjih/ljubljenih, skupnosti in nekako tudi do samega planeta na katerem živimo. Roko na srce, če si ne bi zadali določenih omejitev in odgovornosti, bi danes verjetno živeli v zelo drugačnem svetu.
Na začetku sem omenil naloga v slovenskem jeziku. Na osnovi tega bi lahko rekli, da v življenju moramo delati, opravljati neko nalogo življenja (kar koli to je za vsakega posameznika). Sliši se kot, da pri tem nimamo izbire. Pa jo res nimamo? Viktor Frankl je rekel, da imamo vedno možnost izbire, vsak dan, uro, minuto. Ampak odločitev zaradi odločitve same za voljo pomena ni najbolj optimalna odločitev. Zato menim, da pri tej razlagi manjka pridih višjega pomena.
Če pa pogledamo prevod v angleškem jeziku pa beseda “naloga” dobi več pomenov. Lahko jo prevedemo kot “mission”, ki je nekako najbolj natančen prevod oz. misija. Potem imam “task”, ki je že bolj kot neko opravilo ter besedo “quest”, ki se največkrat pojavlja v domišljijski literaturi oz. fantazijski literaturi. A ravno ta beseda je tista, ki mislim da je v kontekstu življenja posameznika tista, ki proces življenje najbolj natančno zajame. Med tem ko so vsi ostali pomeni in prevodi mišljeni kot nekaj kar poteka od točke A do točke B, in ko je le-ta dosežena je naloga opravljena. Se pravi to pomeni, da obstaja neka rešitev, ki je pravilna in so rešitve, ki so napačne. Tako rekoč lahko rečemo, da je naloga ovrednotena na podlagi nekih parametrov, ki jih lahko izmerimo. Beseda “quest” pa zajema nekaj več kot opravilo samo ali nalogo. Zajema tudi pojem iskanje, iskanje nečesa globljega, nek smisel. Mogoče bi lahko temu rekli osebno nalogo do življenja, kar bi bil morda boljši opis.
V fantazijski literaturi največkrat zasledimo nekega junaka, ki se bodisi samostojno, največkrat pa prisilno zaradi spleta okoliščin, poda na pot, kjer mora premagati svoje ovire, strahove, tako rekoč samega sebe. Žal skozi filme večkrat zgrešimo pravi pomen junakovega potovanja zaradi vizualnih efektov, a če se resnično poglobimo v simboliko zgodbe same, je to več kot samo »dobro zmaga nad zlim«. Je zmaga nad omejitvami, ki si jih postavimo sami sebi. Je sprejemanje odgovornosti do sebe in bolj pomembno do življenja samega. Velikokrat spoznamo tudi, da so bili ti junaki tako rekoč brez neke trdne vere v nekaj, kjer so hodili skozi življenje ker morajo.
Ko ga spleti okoliščin pahnejo do točke, kjer vse že zgleda brezupno in ni več videti smisla se še boriti, takrat najdejo nekaj za kar se je vredno boriti, nekaj več kot samo za preživetje ali življenje samo. Sprejmejo svojo odgovornost in na koncu uspejo osvojiti svojo nalogo oz. ang. “quest”.
Sicer je res, da so to zgodbe ampak zgodbe imajo izredno močno sporočilo in simboliko, ki je zakamuflirana v besede, ki najbolj približno opisujejo sam proces neke osebne transformacije. Včasih beseda ne more opisati vsega in je potrebno to doživeti, da razumemo. Če to vzamemo iz zgodbe in prenesemo v naše življenje lahko vidimo, da ni bistvene razlike. Zmaji in pošasti zamenjajo strahovi in pomanjkljivosti, ki se pojavljajo v času našega odraščanja in vsakodnevnega življenja, življenje, ki nima večjega smisla največkrat nadomesti opravljanje nekega “poklica”, ki ga ne maramo a ga moramo opravljati, razmerje, ki ni najbolj v skladu z našimi vrednotami in spleti okoliščin ki podajo junaka na pot so velikokrat v naših življenjih težki trenutki, ki nas prisilijo se soočiti z našo notranjo resnico.
Se pravi, pridemo do trenutka odločitve, ki ga imenujemo pogovorno tudi trenutek resnice ( tu je pojem resnica mišljeno na duhovni ravni in ne kot merljiva vrednost). Kdaj in kako pride do tega niti ni pomembno in je pri vsakem posamezniku svojevrstno a žal se velikokrat zapletemo in ujamemo ravno v tem “ zakaj ravno meni” trenutku ali pa se primerjamo z drugimi in ponovno želimo vrednotiti čigavo je "bolj hudo". In čeprav izgleda navzven enostavno in za oči nekoga drugega mogoče je enostavno, za tisto osebo, ki se s temu bori je vse drugo kot enostavno. Carl Jung je velikokrat omenjal senčno stran sebe, s katero se mora posameznik soočiti in jo sprejeti kot del naše osebnosti. To ni sovražnik, proti kateremu se moramo boriti ampak je dejansko izgubljeni del oz. odrinjeni del nas, ki je pomemben za naš nadaljnji duševni in tudi duhovni razvoj. Vendar se moramo s senčno stranjo soočiti mi sami, nihče drug to ne more namesto nas. Zakaj? Ker so to naši demoni in ne njihovi. A to je lahko tema že za čisto novo poglavje. (več o tem si lahko preberete tudi v blogih o senčni strani sebe)
Kot sem že omenil ima naloga v našem pomenu besede nek predeterminiran začetek in nek determiniran konec. Samo izvršba naloge je lahko tudi veliko etično in moralno vprašanje. Vsi smo verjetno že slišali za “Cilj opravičuje sredstva”, se pravi ni pomembno kaj je bilo potrebno storiti zato, da smo dosegli svoj cilj. Naloga v ang. pomenu besede “quest” pa je bolj kot cilj sam pomembna sama pot do tega cilja, ki je, najbolj pomembno, unikaten za vsakega posameznika, tako kot je tudi sam posameznik unikatno bitje oz. osebnost. V tem primeru lahko po isti poti hodi en posameznik, dva ali pa deset. A na koncu je cilj te njihove poti popolnoma različen za vsakega od njih, čeprav so si pot delili večino svojega časa. Zato je pomembno, da pri nalogah do življenja ne primerjamo svoje poti z drugimi, kar pa je v današnjem času zelo težka ovira, saj se skoraj vse meri in vrednoti na podlagi nekih lestvic.
Vsak posameznik prispeva k našemu življenju, kot življenju skupnosti, bodisi družbene ali pa globalne, na svoj unikaten način. Ko odraščamo poslušamo zgodbe velikih oseb v zgodovini, ki so s svojim ravnanjem pripomogli k veliki spremembi, tako na fizični in psihični, kot tudi na duhovni ravni kot so Mati Tereza, Gadih, Mandela, tudi Jezus, če omenimo le nekaj. In dobro je, da imamo te ljudi za zgled oz. vzor a pomembno je, da se ne trudimo biti oni. Pomembno je, da se vsak posameznik globoko zazre vase, odkrije svoje darove ter jih kultivira tako da v življenje, tako svoje kot drugo, prinese oz. bolje rečeno doda svoj smisel. Lepa beseda prodajalki ali pa prisluh zgodbi starejše gospe, ki je ostala sama in potrebuje pogovor je lahko ravno tako izredno velik doprinos tisti osebi. V tistem trenutku ste tej osebi namenili nekaj čisto iz srca iz ljubezni, dali ste višji smisel tako preprosti vsakdanji gesti.
Danes to velikokrat imenujemo poslanstvo in na nek način morda je res. Vendar pa je pomembno, da poleg tega poslanstva sprejmemo tudi odgovornost. Odgovornost do sebe, do življenja in do naše duhovne plati.
Da posameznik resnično opravlja svojo nalogo do življenja iz ljubezni do življenja potrebuje vero v nekaj večjega kot je on sam. In tu ne govorim vero v religioznem smislu, ki je tudi lahko ena izmed možnosti. Ampak vero v smislu, da to ne opravlja za svojo korist ampak za nekaj večjega, skupnega. Opravlja svojo nalogo do življenja kot unikatna neponovljiva oseba, ki ko to postane resnično iz srca in ljubezni lahko rečemo, življenjska naloga.
Nekoč sem slišal stavek enega izmed šamanskih zdravilcev, ki je dejal, da smo ljudje skrbniki Zemlje, da je zavest bila v nas vdihnjena z namenom, da skrbimo za naš Dom kot tudi za Dom vseh ostalih bitij, ki bivajo z nami. Če bi že moral izbrati prvotni oz. slovenski pomen besede naloga, potem bi rekel da je to najboljši približek tej razlagi. Naša naloga oz. odgovornost je, da opravljamo svoje poslanstvo na tem svetu za prihodnost. Dih, ki nam je bil dan ima svoj namen in menim, da je naša dolžnost kot duhovna bitja, da svojo nalogo do življenja opravljamo tako, kot je bilo namenjeno v skladu z velikim planom. In ni naš cilj najti kaj ta plan je, naš cilj, če že tako rečemo je, da resnično odkrijemo tisto unikatnost, ki je dodeljena vsakemu posamezniku in jo resnično živimo v polnosti in v ljubezni do nas, do drugih in do naše duhovne osebnosti. Takrat lahko rečemo, da je življenje resnično naloga.
Naj končam s stavkom Viktorja Frankla, ki pravi: »Življenje samo je tisto, ki človeku postavlja vprašanje. Sam nima kaj spraševati, ampak življenje sprašuje njega, on pa življenju dolguje odgovore – in odgovor-nost«.
Add comment
Comments