Filozofija in logoterapija

Kot otrok sem odraščal z zgodbami starih Grkov in mitologijo, Iliada in Odiseja, tudi druga božanstva kot je Stari Egipt in Severnjaška mitologija, katera filozofija je še danes z mano. Takart seveda nisem vedel, zakaj me te zgodbe tako navdušujejo ampak spomnim se, ta ideja o usodi in kljubovanju usode je bila ena izmed tematik, ki se me je držalo celo življenje. Heroji, ki so bili prekleti s strani bogov ali spleta okoliščin, kjer je bila njihova usoda tako rekoč zapečatena, a so kljubovali tej višji sili in jo premagali kljub vsem oviram. Ali pa Norne ali Mure v vikingški oz. grški mitologije, boginje, ki so pletle niti življenja vsakega posameznika. Ideja da ne moremo spremeniti svoje usode, saj je zapisana v božjih rokah je že od nekdaj prisotna med nami. Seveda usoda velja tudi za božanstva, kar lahko razberemo ravno v Homerjevi Odiseji in Iliadi.

Ko sem prebiral literaturo in raziskoval pomene besede “naloga” in njenih sopomenk v slovenskem jeziku, sem ves čas naletel na razlago “kar mora kdo storiti, opravljati”. Predvsem beseda “mora” je tukaj tista, ki nekako izstopa iz celotne razlage. Res je sicer, da se v današnjih časih ta beseda velikokrat, zavedno ali pa nezavedno, uporablja kot prikrita pogajalska tehnika, s katero drugo osebo prepričamo, da nekaj stori, tudi če ni v skladu z njenimi vrednotami, gre preko sebe tako rekoč. Seveda vemo, da v življenju pridejo trenutki, ko nekaj moramo storiti, pa če si to želimo ali ne, nam je všeč ali ne, se s tem strinjamo ali ne. Največkrat so to bolj naše obveznosti do naših bližnjih/ljubljenih, skupnosti in nekako tudi do samega planeta na katerem živimo. Roko na srce, če si ne bi zadali določenih omejitev in odgovornosti, bi danes verjetno živeli v zelo drugačnem svetu.