Kot otrok sem odraščal z zgodbami starih Grkov in mitologijo, Iliada in Odiseja, tudi druga božanstva kot je Stari Egipt in Severnjaška mitologija, katera filozofija je še danes z mano. Takart seveda nisem vedel, zakaj me te zgodbe tako navdušujejo ampak spomnim se, ta ideja o usodi in kljubovanju usode je bila ena izmed tematik, ki se me je držalo celo življenje. Heroji, ki so bili prekleti s strani bogov ali spleta okoliščin, kjer je bila njihova usoda tako rekoč zapečatena, a so kljubovali tej višji sili in jo premagali kljub vsem oviram. Ali pa Norne ali Mure v vikingški oz. grški mitologije, boginje, ki so pletle niti življenja vsakega posameznika. Ideja da ne moremo spremeniti svoje usode, saj je zapisana v božjih rokah je že od nekdaj prisotna med nami. Seveda usoda velja tudi za božanstva, kar lahko razberemo ravno v Homerjevi Odiseji in Iliadi.
Najbolj znana morda je Herkulesova (Heraklejeva) zgodba dvanajstih nalog, kjer so mu bogovi (Hera) dajali vedno težje naloge v upanju, da mu bo spodletelo. A kljub temu je nasprotoval vsemu, kar mu je življenje vrglo naproti, če se izrazim metaforično, ter na koncu celo zasedel mesto med bogovi na gori Olimp.
Boste vprašali, kaj je namen te razlage. Mislim, da je sama ideja o usodi, njenem obstoju in pomenu vprašanje, ki se bo vedno izmikal človeku saj na njega ( vsaj trenutno) ne more najti logičnega odgovora niti ga ne more znanstveno dokazati. In ravno ta misterioznost je tako privlačna, ideja da lahko spremenimo svojo usodo, da vse slabo in dobro ki se dogaja ni zapisano v kamen ampak se ves čas spreminja.
No, ljudje se dobrega nikoli ne bomo branili ali spreminjali, če že kaj bomo poskušali najti način kako podaljšati dobro v življenju. Nasprotno pa smo pripravljeni storiti marsikaj, da preprečimo ali celo izničimo vse slabo. Takrat želimo kljubovati “usodi” oz. usodi kot jo razumemo v splošnem pomenu. A žal sta to 2 strani istega kovanca in eno ne obstaja brez drugega. In četudi nam uspe zamakniti tisto slabo, slej kot prej bo nihaj prišel nazaj in bomo doživeli drugo stran. Je neizogibno.
Vseeno pa se nam poleg tega poraja tudi vprašanje o svobodi. Obstaja namreč drugi pol prepričanja, da usoda ne obstaja. Da je življenje le skupek odločitev, ki jih storimo in na nas ne vpliva nič višjega, mističnega ali vnaprej zapisanega. Odločitev in posledice le-teh so popolnoma odvisne od nas in da kakršno koli razpravljanje o usodi je le prelaganje krivde na nekaj drugega kot nas. Zato se nam poraja vprašanje, kaj je prav, kaj je resnično.
A mislim da je dobro, da določimo pomen usode oz. pomenov usode, saj se definicije glede na področje lahko razlikujejo.
Beseda "usoda" se nanaša na pojme, ki označujejo določeno zaporedje dogodkov ali okoliščin, ki se zgodijo osebi ali stvari in se pogosto smatrajo za neizogibne ali vnaprej določene. Usoda vključuje predstavo, da so določeni dogodki ali poti življenja že določeni in jih ni mogoče spremeniti, kar včasih vključuje vpliv nadnaravnih sil ali božanske volje.
Nekaj definicij usode:
- Predodrejenost/Prednastavljenost: Usoda se pogosto razume kot niz dogodkov, ki so že vnaprej določeni in se bodo zgodili ne glede na to, kaj posameznik naredi.
- Neizogibnost: Usoda vsebuje element neizogibnosti, kar pomeni, da določenih dogodkov ali izidov ni mogoče preprečiti ali spremeniti.
- Višje sile: V nekaterih pogledih na usodo je prisotna ideja, da so dogodki v življenju posameznika pod vplivom ali nadzorom višjih sil, kot so bogovi, vesolje ali neka oblika kozmične moči.
- Življenjska pot: Usoda lahko vključuje celotno življenjsko pot posameznika, vključno s pomembnimi dogodki, srečanji in izkušnjami, ki oblikujejo njihovo življenje.
Dokler se nisem srečal z logoterapijo je bilo moje razumevanje usode v prvih treh točkah. Četrta točka se je nekako skrivala kot lepilo prvih treh a je nisem opazil.
V sodobnem kontekstu se usoda pogosto razpravlja tudi v povezavi s svobodno voljo in vprašanjem, v kolikšni meri lahko posameznik vpliva na svojo pot skozi življenje kljub morebitnim vnaprej določenim okoliščinam.
To pa nas pripelje do vprašanja “koliko imamo dejansko vpliva na našo usodo?” Govorili bomo o usodi posameznika.
Viktor Frankl v knjigi Zdravnik in duša usodo razdeli na Biološki, Sociološki in Psihološki tip usode. Vendar pa poleg usode Frankl govori tudi o svobodni izbiri, ki jo ima vsak posameznik. In ta koncept je morda težje razulmjiv, saj moramo najpre dobro poznati, kaj je usoda, kaj je svoboda in kakšen medsebojni odnos imata ta dva pojma. Poglejmo na kratko vse tri tipe usode.
Biološka usoda
se nanaša na genetske in fizične aspekte življenja, na katere nimamo vpliva in nam je dodeljene ob rojstvu. Višina, barva oči, konstitucija tudi morebitne dedne bolezni ali fizične omejitve. Frankl pravi, da človeka kot osebnost ne definirajo te lastnosti temveč naš odnos in odziv na le-te. Torej kaj narediti s kartami, ki so nam bile dane.
Primer: Človek se rodi z neozdravljivo genetsko boleznijo. Dejstva, da je to del življenja ne more spremeniti ima pa moč se odločiti, kako bo živel s to boleznijo.
Sociološka usoda
lahko bi rekli tudi okoliška, ampak je ta pomanjkljiva. Tukaj se šteje npr. status v družbi, lokacija, tj. kje smo rojeni, družinsko ozadje, kultura v kateri smo rojeni. In čeprav boste morda rekli, da to lahko spremenimo, npr. Socialni status si povečamo, lahko se preselimo, ipd. To drži, ampak to je potem še odločitev znotraj socialne usode. Recimo, da smo se rodili v revni družini, revne četrti. Tudi če postanemo najbogatejša oseba na svetu skozi sprejemanja odločitev in odgovornosti, to ne spremeni dejstva, da smo se rodili revni. Bi rekli, da je to spreminjanje usode kot Herkules?
Psihološka usoda
to zajema psihološki ali mentalni aspekt življenja, kot še beseda pove, a tudi čustveni del in osebnost (temperament). In čeprav lahko v določenih primerih ( kot biološki) spletni okoliščin močno otežujejo naše, tako imenovano, življenje, še ne pomeni, da smo sužnji ali ujetniki te usode. Stephen Hawking je eden takšnih primerov ali pa Vincent Van Gogh, ki je postal eden najbolj priznanih umetnikov v zahodni kulturi, morda ne v svojem času življenja, a morda ravno zato tako pomemben, saj se duhovna plat ne konča s fizično smrtjo. A to je že tema za drugi blog.
Viktor Frankl je velikokrat v intervjujih uporabljal razlago s pomočjo matematične formule, kot on pravi, in sicer: “Despair = suffering - meaning” oz. prevedeno Obupanje= trpljenje - smisel
Nihče ne mara biti v bolečini, pa naj bo fizična, čustvena in na nek način duhovna. Še težje pa nam je sprejeti koncept, da moramo (zelo težka beseda v današnjem času) nekaj trpeti, ker to vodi v nekaj smiselnega. Mogoče včasih narobe rečemo, ko pravimo “moje trpljenje mora imeti nek smisel,” nekako zavedno ali pa nezavedno pričakujemo, da se bo stvar sama od sebe razrešila oz. da bo neka višja sila rešila težave namesto nas. Nekateri pravijo temu vera, drugi lažno upanje; Daleč od tega, da bi sodil kaj je prav, saj je težko le na podlagi tega stavka oceniti kaj je bolj prav, polege seveda subjektivnost posameznika. Zato je vedno pomembno, da človeka obravnavamo kot celota. Kako se bomo soočili s težavo v kateri smo, nas bo definirala kot osebnost za naprej.
Življenje se konča le, če se odločimo, da se konča. Mogoče nekdo, ki je izgubil nogo ne bo nikoli več tekel, ampak to ne pomeni, da ne more postati stand-up komik, ki zabava ljudi in ozavešča o smislu življenja po takšni tragediji. Ta primer omenjam, ker je zelo težko o tem z logiko in analizo razložiti nekomu idejo “ najdi smisel ko je težko”. Ljudje radi postavljamo stvari v okvirje, predalčkamo, da nam je laže dostopati do informacij, ko jih potrebujemo. A včasih je to bolj hiba kot prednost. V težkih trenutkih moramo naše okvirčke razdreti in pogledati izven njih, kar pa ni vedno lahko. Včasih lahko to storimo sami, včasih potrebujemo zunanjo osebo, da nam jih prestavi. In potreben je čas, da spoznamo katere omejitve se lahko spremenijo in katere ne, če se navežem na tri tipe usode omenjene zgoraj.
Naš odnos je tisti, ki bo narekoval nadaljnjo pot. In včasih se nam zdi, da življenje ni pošteno, da se dogaja krivica. Mogoče. A če bomo vlagali energijo v nekaj kar ne moremo spremeniti, smo že skrenili s poti.
Če damo karte na mizo, se vse to sliši izredno enostavno. Enostavno sprejmeš in je, kajne? A če bi bilo to res, potem danes ljudje ne bi več potrebovali strokovne pomoči za marsikatero situacijo. A žal tudi statistika potrjuje, da je stvar ravno obratna, vedno več ljudi ima težave sprejeti in živeti svoje življenje.
Razlogov za to je veliko in so izredno subjektivni glede na posameznika, zato množične diagnoze in predalčkanje včasih naredi več škode kot koristi. Tudi dejstvo, da živimo v digitalni dobi, kjer so socialna omrežja velik del našega življenja, dojemanja realnosti, pristne in nepristne, ki včasih meji že na sprijenosti otežuje našo percepcijo o usodi in svobodi. Svet je postal dosegljiv s klikom na miško. Če mi gre slabo v življenju, pogledam motivacijski video nekoga čez lužo, ki pa mu je uspelo. Nato poskusimo sami enako, a vseeno ne deluje. Zakaj? Zato ker je on ali ona svoja unikatna osebnost, mi pa smo svoji. Lahko imamo inspiracijo a najti moramo način, ki ustreza nam in samo nam. To pa lahko storimo, če smo v prvi vrsti iskreni do sebe.
Če se za konec vrnem nazaj na zgodbo o Herkulesu. Na prvi vidik bi rekli, da je kot heroj kljuboval usodi. Upiral se je bogovom, ki so ga hoteli ubiti in nak oncu premagal svojo usodo. Pa jo je res? Kaj pa če je s svojo lastno voljo, voljo do smisla v vsaki situaciji iskal rešitev?
Se ni vdal, ko je vse kazalo da bi se moral? V vsaki nalogi je moral najti način kako jo premagati. Tam ni bilo usode, usoda je bial da bo ubit. Primer Nemejskega leva je lepa zgodba. Lev, ki je imel tako trdo kožo, da ga nobena stvar ni mogla ubiti. Torej naloga, ki je že v začetku proti njemu. A vendar mu je uspelo tako, da je leva zadavil z golimi rokami. Kaj bi lahko rekli da je nauk zgodbe? Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo na prvi pogled in vedno obstaja rešitev, tudi v najbolj brezupnih situacijah. Le potrebno je pogledati izven okvirjev (po)znanega, kar pa je naša Herkulska naloga v modernem času.
Vprašanje:
Ali bi želel kaj spremeniti oz. ali bi rad da bi se kakšna stvar odvila drugače, če pogledam nazaj?
To je eden izmed mojih najljubših paradoksov. Podobno kot paradoks starega očeta; Če bi se vrnil v preteklost in ubil svojega praočeta ali bi potem nehal obstajati?
Enako tukaj, ali bi želel kakšno stvar spremeniti? Včasih bi rekel da. Danes pravim ne.
Vsi dogodki, ki so sledili do tega momenta, ko pišem to pismo, so me oblikovali v človeka, ki sem. Ravno tako vse odločitve, dobre in slabe, izkoriščene in zamujene so razlog, da sem danes ta unikatna osebnost, ki na dolgo in široko razglabljam o teh temah. Seveda imam svoje napake, slabosti, strahove, ki mi morda preprečujejo nadaljnji razvoj ali dosego kakšnih ciljev v življenju. A so tudi prednosti, moči, vrline, ki sem jih pridobil ravno zaradi vseh dogodkov. In ker danes vem, da je moja življenjska pot oz. moja duhovna pot na tem svetu v tej fizični podobi unikatna in edinstvena, verjamem da ne obstajajo dobre in slabe odločitve, ampak samo odločitve, ki me učijo kaj pomeni življenje in živeti življenje. In za to priložnost sem izredno hvaležen tej izkušnji in to lahko pokažem le tako, da ne obupam in jo izkoristim, kot jo najbolje lahko z vsakim trenutkom ali odločitvijo.
Naj končam s prispodobo egipčanske mitologije. V njihovi mitologije govorijo, da ko duša pride pred Anubisa v podzemlje, bo le-ta sodil naše srce pomočjo peresa boginje Ma’at. Če je naše srce težja od peresa, je bila duša poslana k Ammut-u, ki jo je pojedel in je bila pozabljena v temačnosti onstranstva. Če pa je bil lažji ali enak, potem je bila duša poslana k Ozirisu, ki te je sprejel v posmrtno življenje. In to je moja svobodna volja v življenju, da bo moje srce lažje od peresa in se bo življenje nadaljevalo na drugi poti.
Add comment
Comments