Bi se morali bati smrti? Nasprotno! Čas je, da jo sprejmemo.

Published on 26 April 2021 at 16:24

Šamani smrt jemljejo kot izkušnjo. V njihovih nagovorih in čaščenjih omenjajo Zahod kot konec popotovanja po zdravilnem krogu. Tam nas pričakuje tudi duh Medveda, ki brani tančico med tem in onim svetom. Seveda je to odvisno od kulture do kulture a nekaj je le skupno, smrt sprejemajo kot prijatelja oz. bolje kot starega znanca. Vse kar ima začetek ima tudi konec.

Koncept smrti je nam ljudem zelo tuj oz. strašen. Nihče ne govori o tem saj večinoma smrt enačimo z biološko smrtjo. Po domače, ko naše fizično telo umre, je konec. Freska »mrtvaški ples« lepo opisuje, da je smrt za vse enaka ne glede na naš položaj v družbi, bogastvo ali starost. Ampak koncept smrti ni nujno le fizično.
Po definiciji je smrt (lat. Mors) nepovratno prenehanje bioloških procesov, ki vzdržujejo organizem pri življenju, torej konec življenja.
A smrt je lahko tudi čustvena, duhovna, časovna kot del našega odraščanja npr. puberteta, polnoletnost ipd.

Smrt ni nujno ultimativni konec ampak je le del nečesa večjega. Kljub temu, da morda ne razumemo koncepta cikla življenja in smrti še ne pomeni, da nam ga ni potrebno spoštovati. Pozabljamo, da za vsako smrtjo pride rojstvo, nekaj novega. In obratno zato, da se nekaj rodi, mora nekaj narediti prostor temu. Velikokrat omenjam liste na drevesih, a to doživljamo tudi mi.

Ljudje se v življenju ves čas srečujemo s smrtjo vendar se tega sploh ne zavedamo.

Pa poglejmo nekaj primerov.

Ko se dve osebi poročita, je to res nekaj lepega, vsi jokamo od sreče in ostane nam v lepem spominu. Opazujemo vzdušje dogodka, jedača in pijača, glasba itd. skratka nekaj čudovitega. Ampak ali takrat razmišljamo, da je to na nek način »smrt« za obe osebi? In pustimo vse šale na ta račun ob strani. Dve osebi sta nezavedno prenehali s svojim prejšnjim načinom življenja kot samski osebi, se pravi je njuna osebnost na nek način umrla. Ampak, če se to ne bi zgodilo, potem se ne bi moglo »roditi« to novo življenje, ki je v tem primeru življenje v zakonu.

Rojstvo otroka je zelo podoben primer. Ko v naše življenje stopi neko novo bitje, se je v tistem trenutku naše življenje kot smo ga poznali končalo. A se je rodilo tudi novo, tako rekoč družinsko življenje. Ko diplomiramo ali zaključimo izobrazbo se ravno tako naše življenje konča, rodi se novo. Postanemo »odrasli«, odgovorni, zaposlimo se itd. Oseba, ki smo bili do tistega trenutka ne obstaja več. Morda, smo oblečeni enako, jemo iste zadeve še naprej itd. a na energijski ravni smo postali druga oseba.

Nekatere staroselske kulture uporabljajo iniciacije kot nek koncept smrti in življenja. Ko se rodi otrok, starši prosijo za pomoč šamane, ki stopijo v kontakt s predniki in vprašajo za ime. Ali pa so primeri, ko otrok boleha in medicina ne pozna odgovora, šamani stopijo v kontakt, kjer jih vodniki povedo, da ta duša ni zadovoljna z imenom. Ob spremembi imena se otrok okrepi in živi življenje naprej brez težav. Druge kulture imajo razne obrede, kjer posameznik, če ga opravi oz. na način kako ga opravi dobi novo ime, primeri ameriških Indijancev je eden takšnih. Imena kot so Smeječi Kojot ali Enooki Bizon niso le za zabavo, ampak imajo v ozadju globok pomen.

Če naštejem le še nekaj primerov: vstop otrok v vrtec, šolo, srednjo šolo, najem stanovanja, najem kredita, spoznavanje prve ljubezni, zaposlitev, pokoj itd. Vse to je na nek način smrt. A kot ljudje, to ne smatramo kot nekaj negativnega, priznajmo, niti ne pomislimo, da bi bilo to slabo. In le zakaj bi? Saj ni slabo, enostavno samo je, tako smo sprejeli. Vendar pa naj podam naslednje vprašanje v razmislek, zakaj vse dobre trenutke v življenju smatramo kot pozitivne, vse »slabe« pa kot negativne? Oz. bolj podrobno, zakaj se izogibamo vsem trenutkom, ki v nas vzbudi občutke žalosti, jeze, nemoči, osamljenosti? Ker nas družba v kateri odraščamo uči, da je to slabo. Pa je res?

Govorili smo že, da občutki kot so jeza, žalost, osamljenost, nemoč ipd. niso slabi. Ravno nasprotno, to so trenutki, ki nas definirajo kot osebnost. Tako rekoč smo vrženi iz cone udobja, a le tam lahko rastemo, na fizični, mentalni in tudi duhovni ravni. Govorili smo že kako so te tri sfere v življenju povezane, pa če to sprejemamo ali ne.

Recimo, da nas življenje potisne v situacijo, kjer se nam vse obrne na glavo. Izgubimo službo, partnerja, streho nad glavo, otroka… Nihče si tega ne želi, a kljub temu se to dogaja.  Ali je res tako narobe, če si priznamo, da smo žalostni, obupani, nas pesti depresija? Kdo od družbe, ki je tako obsojajoča ima pravico, da vam diktira kako se morate počutiti ali koliko časa potrebujete, da predelate vse občutke, se soočite sami s seboj in na nek način strahovi. Nekdo potrebuje zelo malo časa, spet drugi veliko več. Nekdo težke trenutke izraža z jezo, spet drugi z žalostjo, nekateri v kombinaciji. Nekdo ima ob sebi bližnjo osebo, ki mu lahko stoji ob strani, spet drugi nima nikogar. Kot družba pozabljamo na empatijo, ne zavedamo se, da je ta oseba doživela smrt, v takšni ali drugačni obliki in da potrebuje čas. In ne dva dni, kot nam je dovoljeno, ampak toliko časa kot ga potrebujemo.

Ko enkrat dovolimo sprejemati smrt kot del življenja se celjenje in zdravljenje šele začne. Na lepe trenutke ne damo veliko poudarka, saj se ob njih počutimo dobro. Enako bi moralo biti tudi v slabih trenutkih. Morali bi jih sprejeti kot del življenja, sprejeti, da smo lahko žalostni, jezni in da je to sprejemljivo, še bolje, da je to normalno. A ker družba od nas zahteva, da čim prej predelamo in se vrnemo nazaj v to kar smo bili, žal ni tako. Oseba, ki je nekoga izgubila se ne bo nikoli več vrnila, vsaj ne v isti energiji kot prej. A kot družba se moramo naučiti to sprejemati. Sprejemati drugačnost in zaupati našim občutkom in ne očem. Tudi če oseba deluje kot da je vse dobro, je zgodba v srcu drugačna.

Kaj se zgodi, če ne sprejmemo v polnosti smrti kot del cikla?

Če se ne soočimo s smrtjo, nas le ta lahko oblega do konca naših dni včasih celo po smrti. Kako boste vprašali?
Recimo,da je neka oseba ravno končala razmerje z razhodom. Če ta oseba ne predela vse občutke, se skuša pogovoriti z drugo osebo, in tudi PRIZNATI LASTNE NAPAKE, potem ta oseba lahko vse svoje travme, ki so se razvile (in ponekod izhajajo tudi iz otroštva ali karmičnih vezi prednikov ali preteklih življenj) nadaljujejo svoj vzorec tudi v naslednji zvezi. To se lahko kaže o nezmožnosti, da spustijo prejšnje »življenje«, gojijo sovraštvo do prejšnje osebe in za vse hudo obsojajo to osebo ali druge, je to lahko za novo osebo, ki je stopila na skupno pot lahko zelo neprijetna ali celo destruktivna. Kaj kmalu bo za vse kriva tudi ta nova oseba, samo zato, ker nismo sprejeli konca kot takšnega. Primerjati smrt bližnje osebe z razhodom zveze se bo marsikomu zdela nesmiselna, češ da to ni isto. Nihče ne govori da je, a pristop k sprejemanju konca ali smrti je enaka. Nihče drug nam ne more pomagati, če si sami ne želimo pomagati.

Seveda se to razlikuje od primera do primera, saj kot sem dejal so tukaj tudi travme iz otroštva, karmične vezi naših prednikov ali preteklih življenj, razmere, v katerih odraščamo, dogodki v življenju, ki nas definirajo... Tukaj je ogromno faktorjev, ki vplivajo na našo osebnost. A skupni imenovalec je povsod enak, tj. sprejeti smrt kot del našega potovanja na tem svetu, kot le še ena dogodivščina. A naj spomnim, smrt ni nujno le biološka, lahko je tudi duhovna, čustvena ali časovna. To ne pomeni, da ne smemo biti žalostni, to pomeni, da si moramo dovoliti, da smo lahko tudi žalostni in zaradi tega nismo slabši, slabiči, ali kažemo šibkost. Po izkušnjah lahko trdim, da ljudje, ki si ne upajo pokazati čustev, kot je žalost ali jok so tisti, ki so šibki, saj imajo šibko točko. Ljudje smo na svetu, da se učimo sprejemati čustva, vsa. Smeh, jok, sreča, žalost, samozavest, dvom, strah pogum. Šele ko sprejmemo vse kot enost, kot celota, najdemo radost, mir, spokojnost. A če bi bilo to tako lahko, potem  bi lahko vsi bili v zenu. Realnost pa vemo, da je drugačna. V duhovnem svetu ni dobrih in slabih čustev, ampak samo so.

Vsi smo že doživeli obdobje, ko smo rekli, kako je bilo včasih bolje. Ali pa si želimo, da pridejo tisti časi nazaj. A realnost je, da se to ne bo zgodilo. Če vztrajamo pri tem, si ustvarimo lastni pekel. In ne pekel ni po smrti, ampak je tu zdaj, če si to dovolimo. Seveda to velja tudi na globalni zavesti in trenutne razmere nam to dokazujejo. Življenje kot smo ga poznali se je končalo, ne moremo ga vrniti, nimamo te moči, nihče je nima. So le prazne ideologije. Imamo pa moč vplivati kako bomo živeli naprej. Čas je da nehamo kontrolirati smrt in se posvetimo življenju tu, zdaj.

Sprejeti, da se nekaj konča je izredno težko. Že kot otroci doživimo to, ko nam rečejo, da je konec igre planemo v jok. S tem ni nič narobe. Kot otrok to predelujemo s tem, da jokamo, a ker je nam hudo, otroku potlačimo čustva in izražanje, namesto, da bi ga samo objeli. Za otroka je to morda isto, kot če mi izgubimo službo ali hišo. Če se nam ne zdi hudo, še ne pomeni, da drugi osebi tudi ni. Kaj lahko storimo? To da pokažemo sočutje, iskreno sočutje. Smo tam ob osebi, ji povemo, da ni sama, da smo tej osebi ob strani.

 

Včasih je pristen objem brez besed vreden več kot pa prazne besede tolažbe.

Za konec naj vržem malce kost za glodati.
Ko vidimo prijatelja ali bližnjo osebo, ki se spopada s težkimi trenutki, čustvi, nam postane neprijetno, kajne? Ne vemo kaj bi rekli in na nek način se želimo umakniti ali čim prej spremeniti situacijo, ne zato, da bi se oni počutili bolje ampak, da bi se mi. Smo se kdaj vprašali zakaj? Ali je res zato, ker se nam zdi, da pretirava, ali pa je morda razlog ta, da v tistem trenutku spoznamo, da je ta oseba na nek način za nas umrla oz. umira, saj se rojeva nova oseba, ki bo za težko izkušnjo bogatejša v življenju. Njena smrt ali konec, je na nek način tudi za nas, saj oseba kot smo jo poznali ni več ista.. Če želimo ali ne, vpliva tudi na nas.

Nihče ni nad smrtjo, pa naj bo to biološka ali pa metaforična/duhovna. Je le tisti del, ki se ga moramo naučiti sprejeti.

Ali je življenje po smrti? Kdo bi vedel.. Morda je čas, da ne razmišljamo o tem in se le prepustimo toku, ki mu pravimo življenje. In ko pride naš čas je najpomembneje, da smo bili s časom, ki smo ga imeli zadovoljni in srečni, z vsemi dobrimi in težkimi trenutki.

 

Končajmo ta članek s citatom iz Gospodarja Prstanov: Bratovščina Prstana. V tem prizoru Frodo prizna, da si želi, da ta težka naloga uničiti prstan ne bi prišla na njega, ko mu Gandalf odgovori, da si nihče ne želi težkih trenutkov, ko nas doletijo. Ampak to ni naša odločitev ali nas doletijo ali ne. Vse kar mi lahko storimo je, da se odločimo, kaj bomo storili s časom, ki nam je dano.

“I wish it need not have happened in my time," said Frodo.
"So do I," said Gandalf, "and so do all who live to see such times. But that is not for them to decide. All we have to decide is what to do with the time that is given us.”

Add comment

Comments

There are no comments yet.